Učenje violine, učenje viole – Glasbeni center Prima
KRATKA ZGODOVINA
Violina je glasbilo iz družine godal, ki jo pri nas poznamo tudi pod starinskima izrazoma gosli oziroma škant. Je najmanjša predstavnica v svoji družini, poleg nje poznamo še violo, violončelo in kontrabas. Večina podobnih starodavnih glasbil je bila namenjena brenkanju s prsti in jih uvrščamo v družino brenkal, za starodavna glasbila, na katera igramo z lokom pa pravimo, da v večini izvirajo iz azijskega sveta. Takšna glasbila so se tako širila naprej in preko Bizantinskega cesarstva prispela do italijanskih pristanišč in tako je v 16. stoletju na severu Italije nastala violina, kakršno skoraj nespremenjeno poznamo še danes. Od tod so tudi najbolj znani izdelovalci teh glasbil, pravimo jim goslarji, katerih imena še vedno zvenijo, to sta družini Amati in Guarneri ter Antonio Stradivari.
OPIS GLASBILA
V grobem razdelimo violino na tri dele, to so glava, vrat in trup, vsakega od teh delov pa še na manjše podenote. Glavo sestavlja njen zaključek oziroma polž, vijačnica ter ključi za navijanje. Vrat vključuje ubiralko (običajno iz ebenovine), ob katero se s prsti pritiskajo strune (violina ima štiri), s čimer se spreminja višina tonov. Trup je običajno narejen iz smrekovega lesa, na sredini njegovega pokrova je lesena kobilica, ki podpira strune, in dve zvočnici v obliki črke f. Na violino lahko igramo tudi s prsti, večinoma pa s posebno palico, ki jo imenujemo lok, na katero je napeta konjska žima. Violini običajne velikosti sicer pravimo celinka (4/4), za lažje učenje glasbila za najmlajše pa poznamo še tričetrtinko (3/4), polovinko (1/2) in četrtinko (1/4).
POUK VIOLINE
Pri programu violine se najprej v celoti spoznamo z glasbilom, nato pa pričnemo z učenjem pravilne telesne drže – kako glasbilo sploh primemo, kako uporabimo katero izmed rok. Naučimo se igranja z levo roko ter seveda z desno, s katero večinoma držimo lok, lahko pa tudi igramo na glasbilo s prsti (temu pravimo pizzicato). Z učenci se posebej natančno posvečamo urjenju posluha, saj je ta pri violini še kako pomemben. Kmalu se spoznamo z notnim gradivom ter pričnemo z usvajajnjem prvin glasbenega zapisa. Učenci znajo po svoje zapisati lastno skladbo in se z igranjem sproti učijo zapisa not. Izvajajo raznolike skladbe, tudi slovenske ljudske, vsakega pa se spodbuja k lastni ustvarjalnosti. Seznanimo se z bogato literaturo in zgodovino violine, spoznamo različne violinske mojstre, tako skladatelje kot tudi izvajalce. Spoznamo, da je violina lahko del orkestra, zato se tudi sami učimo skladb, ki jih učenec lahko igra v duu s profesorjem. Vseskozi se razvija posluh, občutek za ritem in melodijo, krepijo se motorične spretnosti in samozavest posameznika, vztrajnost in volja. Z učenci sodelujemo tudi v komornih skupinah in se pripravljamo na različne nastope, kar je oboje pogosto velika motivacija za vse. V splošnem se učimo klasičnega programa za violino ter ga obogatimo s skladbami drugih glasbenih zvrsti, naučimo pa se tudi popularne skladbe po izboru učenca.